PE PICERIJA OLIVA
Dečkova cesta 41,
3000 CELJE
Telefon: (03) 492 73 23
GSM: 031 / 374-652

DELOVNI ČAS:
PON - ČET: 8.00 - 22.00
PETEK : 8.00 - 23.00
SOBOTA : 9.00 - 23.00
NEDELJA in PRAZNIKI: 11.00 - 21.00

  • Intervju - Nejc Preložnik

    Picerija OLIVA Celje se pripravlja na navečjo rekreativno prireditev v Sloveniji - Ljubljanski maraton. V člankih ki sledijo, predstavljamo našo ekipo.

     

    Nejc Preložnik

     

    Nejc od povprečnega člana naše ekipe, ki se pripravlja na Ljubljanski maraton 2018, nekoliko odstopa. S športom se ukvarja profesionalno in to s športom, ki s tekom nima veliko skupnega. Tekmuje v MMA - Mešanih borilnih veščinah (MMA – Mixed Martial Arts), to je kontakten šport, ki dovoljuje in udarce in prijeme, ter tudi borbo stoje in na tleh, kombinirano iz različnih borilnih veščin.

     

    Nejc, kako bi se predstavili?

    Na kratko: Sem Nejc Preložnik, prihajam iz Celja, star sem 24 let, sem dejansko športnik po duši. Živim za šport, s športom se ukvarjam od nekje 6. sli 7. leta starosti neprestano. Res je, da sem menjal več športov, ni pa bilo vmes pavze. Tako sem šel iz enega športa na drug šport, tretji šport, dokler pač nisem našel borilnih veščin. No, to je šport, sicer pa sem zaposlen v projektivnem biroju, ob tem pa tudi študiram in ko bom končal, bom diplomiral kot inženir gradbeništva. Imam punco, redno, skupaj živiva, a to je še v zgodnji dobi. Smeh.

     

    Kako je prišlo do tega atraktivnega in težkega športa?

    Ukvarjal sem se res s »svašta« športi. Ukvarjal sem se z nogometom, gorskim kolesarstvom,  downhill, potem sem pa počasi prestavil na zunanji fitnes, »crossfit« in na koncu na borilne veščine. Od začetka je bilo bolj rekreativno, dokler sem še bil še v srednji šoli, potem pa je šlo samo še navzgor. V bistvu, ta šport pa je bila neka srednješolska radovednost, ko smo gledali na youtubu posnetke ljudi, ki se tepejo. Jaz pač ne bi bil jaz, če ne bi šel preizkusiti nekaj kar vidim, kar mi je zanimivo. Šel sem tja in dejansko po dveh, treh treningih, sem padel v ta šport. Res vidiš, da ne gre samo za pretepanje, z razlogom se reče borilnim veščinam Martial Arts, arts kot umetnost. Za tem športom je res umetnost, disciplina, boljše počutje, vse se razvije, celo telo razviješ. Če enkrat preizkusiš, vidiš, da je to res to.

     

    Ali v Sloveniji obstaja veliko takih klubov?

    Obstaja jih čedalje več, pa tudi jaz imam klub Medilip MMA, ki ga imam združenega z boks klubom Medilip Sankaku Celje. Sicer je naš klub med novejšimi, ustanovili smo ga januarja. Medilip kot MMA smo v bistvu pridružili boks klubu, ki pa obstaja že tri, štiri leta. Definitivno  rastemo, imamo že kar nekaj tekmovalcev, dosti amaterskih, vmes pa imamo tudi že profi borce.

     

    Kdo so potencialni kandidati za vpis v ta klub?

    V bistvu je za ta klub primeren vsak, starost ni pomembna, važno samo, da imaš neko željo po znanju, po športu. Po pridobivanju novega znanja, po boljšem počutju. Za mešane borilne veščine je najboljše, da začneš čisto iz ničle, zato, ker nimaš nekih slabih navad iz prejšnjih športov. A vseeno, npr. boks, kickboks, pa tudi t.i. grabbing športi, so odlična osnova. To slednje so judo, Ju jutsu, rokoborba, beseda »grabbing« kot prijem.

     

    Ob tem športu in službi, je še čas za faks? Oz. obratno, koliko je časa za šport?

    V bistvu je pri meni šport prvi, jaz si dan načrtujem okoli športa. Ni pa lahko. Ko sem imel na primer priprave, sem se zjutraj zbudil ob 4h, 15 čez 4 sem šel na trening, po treningu direkt v službo, po službi sem imel pol ure prostega časa, nato pa zopet na trening. Ob devetih sem prišel domov kot ubit, mrtev, tako zelo utrujen. Potem pa 6 ur spanca in ponovi vajo od začetka.

     

    A na koncu odtehtajo rezultati.

    Iskreno povedano, dolgo časa traja, da pridejo rezultati. Sploh pri mešanih borilnih veščinah, ker je to tako razširjen šport, da rabiš res ogromno znanja preden se začne. Dosti ljudi obupa preden sploh pride do nekih rezultatov, jaz pa imam pač tako mentaliteto, da če izgubim - me to samo še podžge. Ne odneham, dokler ne bom zmagal. Počasi se je začelo, po dveh, treh, štirih letih treniranj, sem začel konstantno zmagovati. Zmagal sem že ogromno amaterskih Ju jutsu tekmovanj, imam rekord v boksu; najhitrejši knockout v savinjski boksarski ligi - 9 sekund, sem državni amaterski prvak v MMA, zmagal sem tudi že dve borbi profesionalno, sicer sem nazadnje izgubil, ampak rezultati se dajo doseči. Je pa res, da je potrebno trdo delati. Jaz ko pridem na trening včasih jočem od napora, kri mi lije, švicam, ušesa imam potrgana, a sem kot robot – ko sem enkrat notri delam, me ne zanima, ali sem utrujen, samo delam. Če sem se nekaj odločil, delam. Fertik.

     

    To je, potem na koncu, edini način za rezultat?

    Res je.

     

    Kako pa je s tekom? Koliko pa je tek dobra priprava za trening?

    Za borilne veščine, katerekoli, za vse je potrebna kondicija. 70% borca je dobra fizična pripravljenost. V sklopu te fizične pripravljenosti pa je tudi tek. Res je, da je za te športe bolj primeren šprint ali tek v hrib, torej intervali, saj tudi naša tekma traja le nekaj minut. In ti moraš biti v borbi sposoben šprintat, ne koristi ti s srednjim tempom držati nekje uro in pol, saj ne boš imel borbe tako dolgo. To je ključna razlika, a vseeno tek na dolge razdalje ne škodi. Ena skupna točka pa je med maratonom in borilnimi veščinami, to je močna mentaliteta, močna psihična pripravljenost. Ti moraš biti pripravljen gristi. Isto kot pri maratonu, se v borbi zgodi, da si utrujen, ne moreš več stati – a ti moraš gristi. Podobno je pri maratonu, ko si po 15 kilometrih neskončno utrujen, če bi se takrat ustavil, bi bilo konec. Ne, takrat si moraš reči: če bom sedaj odnehal bom luzer, če pa bom grizel, bom prišel do konca.  

     

    Ste že bili na kakšni množični prireditvi a la maraton?

    Ne, kar se tiče teka, ne. Po resnici povedano, ne vem, če sem kdaj v življenju pretekel več kot 10 kilometrov. Smeh.

     

    To je zanimiv podatek. Zakaj pa potem ta projekt ljubljanski maraton in Picerija Oliva? In to kar tek na 21 km. Je to nek izziv?

    Jaz sem človek, ki ima rad izzive. Tako kot je bilo z vsako borbo do sedaj, ko so mi borbo ponudili, so mi za vsakega borca rekli, da ni šans, da ga bom premagal, saj je boljši. Isto so mi sedaj rekli za maraton.  Vsi, ki sem jim povedal, ali ko so sami izvedeli, so mi rekli, da ne morem na maraton, saj se ljudje pripravljajo leto ali več. Jaz pa imam samo dva meseca, pa še to ne bo mogoč trening vsak dan. Za maraton rabiš dolge in suhe noge, ti pa imaš kratke in nabite, so še dejali. OK, vse to je res. Moje telo je narejeno za eksplozijo v kletki, ne pa za tek na dolge razdalje. Ampak, če imam jaz kaj rad, imam rad, da ljudem dokažem  nasprotno. In tako, kot sem že prej rekel, moj najboljši atribut je moja psiha, jaz ne bom nehal, ne bom odnehal, dokler ne pridem do cilja in me drugo ne zanima. Mislim, da bo dosti ljudi presenečeno, mislim, da znam narediti boljši rezultat kot pa marsikdo, ki se pripravlja leto ali več. To je moje skromno mnenje.

     

    Kaj se še pričakuje od maratona? Ok, rezultat je eno, ali so še kakšna druga pričakovanja od te izkušnje?

    Definitivno je to nekaj, za kar lahko rečeš v življenju, doživel sem tudi to. Da si se udeležil nekega takega dogodka, kot se ga sicer ne bi, če greš na povabilo, kot tokrat, kot del ekipe Picerije Oliva. Nima vsak priložnosti se udeležiti, kaj šele nekaj doseči.

     

    Ali je že kakšen rezultat v mislih?

    Pustimo se presenetiti…

     

    Najbrž ne spremljate rezultatov, koliko je čas na »vaših« 21 km?

    Sem pogledal, seveda, eno uro in 8 minut ima zmagovalec. Jaz pa še nisem šel več kot 10 km. Res, pustimo se presenetiti.

     

     

  • Intervju - Sebastijan Sadek

    Picerija OLIVA Celje se pripravlja na navečjo rekreativno prireditev v Sloveniji - Ljubljanski maraton. V člankih ki sledijo, predstavljamo našo ekipo.